pohištvo

Frančiška je bilo ime moji babici, klicali pa smo jo Fani. Kot otrok je živela na Starem vrhu nad Škofjo Loko in domačije se le bežno spominjam pa še to ne vem, ali sem bila zares kdaj tam ali pa sem si samo kot otrok tako živo znala predstavljati zgodbe, katere sem slišala. Skoraj enako jasen in hkrati bežen je spomin, kako z bratrancem in sestro samo kakšno leto kasneje na cesti, ki je vodila mimo njene hiše, ki je bila takrat že porušena, strmimo v močerada.  

Predale, ki danes sestavljajo omarico Frančiško sem našla v na pol porušeni hiši sicer na drugem koncu Slovenije. Med kamniti zidovi in mestoma vdirajočimi se tlemi je stala kuhinjska kredenca, s katere sem, ker je bila tako kot hiša že precej načeta, vzela samo predale. Z njih sem želela najprej v celoti odstraniti barvo, potem pa sem po prvem nanosu topila opazila nežen močeradji vzorec in se ga odločila obdržati. 

Moja družina se je preselila trikrat. Ne sicer posebej daleč, vedno pa je šel z nami tudi črni dnevnosobni sestav. Iskreno mi ni bil nikoli kaj posebno všeč, sem se ga pa skozi leta nekako navadila. Zato mi je bila misel na to, da sta se ga starša dala nameniti stran kar malo nenavadna. Obenem sem sama iskala omarico za dnevno sobo in tako sem pomislila, da bi uporabila del črne. Zgornje tri viseče omarice so se mi zdele ravno pravšnje velikosti, postavila sem jo na nogice, ki sem jih shranila enkrat ko sem na poti domov slučajno naletela na kup namenjen za kosovni odvoz naslednji dan. Zamenjala sem tudi ročaje in omarice povezala s kamnito polico. Kos je kar naenkrat zasijal popolnoma drugače in prijetno mi je, ko ga pogledam in me spomni na dom, ki si ga zdaj urejam sama.