Irena

Irenin jezik ljubezni je hrana. Tako se je pravzaprav vse skupaj začelo: spoznala ga je na kuharskem tečaju. Od takrat naprej ob posebnih priložnostih en drugemu postrežeta z najljubšimi jedmi. Ko Irena nekega dne na mizo postavlja pribor, da skupaj pojesta večerjo, ji spomin uide k babičinemu setu porcelanastih krožnikov. Tistemu z drobnimi modrimi marjeticami, ki sta ga od nje dobila za poročno darilo. Ne more verjeti, da bo od takrat že petnajst let.

Zatopljena v prijetne spomine, Irena brska po kredenci. V soju lestenca, ki toplo sveti na zgornjo polico, zagleda babičine krožnike. Ko z njih briše prah, se ji pred očmi naenkrat pojavi babica in pravi: »Irena, poslušaj, ljubezen je kot porcelan. Dragocena, a krhka. Pazi nanjo!« Poskuša se spomniti, kdaj sta nazadnje jedla s teh krožnikov. Najbrž za lanski božič. Morda kdaj za valentinovo.

Ko sta bila še mlajša, mu je vsako leto za rojstni dan pripravila njegovo najljubšo jed: polnjene paprike. Ni zahteven jedec, všeč so mu domače jedi, ki ga ponesejo nazaj v otroštvo. Naenkrat jo prešine: če je ljubezen kot porcelan, zakaj spet brišem prah? Zakaj z njih jeva le ob posebnih priložnostih? »Veš, babi, porcelan je porcelan. Ljubezen pa naj bo za vsak dan.«