zgodbe
Izdelki, ki nas obkrožajo, lahko nosijo veliko sentimentalno vrednost. Za zasnovo kosov po meri in navdihu vaših zgodb, vabljeni, da mi pišete na nina@jugosik.com.
Kolaž: Maruša Štibelj
O čem sanja Maja?
“Zvončki in trobentice, mačice, vijolice …” Maja posluša zvonko prepevanje svojih deklic, ki odmeva iz njune sobe. Končno sta se malce zamotili, da ima vsaj par minut zase! Utrujena se zlekne na kavč in se zamišljeno zagleda v lučki, ki toplo osvetljujeta prostor.
Morda zaradi pesmi, ki jo prepevata hčerki, morda zaradi zvončastih luči, Maji naenkrat misli skočijo v neko nedeljsko popoldne z začetka devetdesetih. Bila je zgodnja pomlad, z mamo se sprehajata po gozdu, njo zanima vse. In mama jo nauči vse. O listih, storžih, cvetlicah, živalih.
Maja se spomni, da sta tistega dne prinesli domov tudi šopek zvončkov, ki so bili mami tako všeč. Že dolgo se nista skupaj sprehajali po gozdu. Za materinski dan ji bo nabrala šopek zvončkov, se odloči. Maja vstane s kavča, ugasne luči in se odpravi v sobo k dekletom. Dovolj počitka. Toliko ju še mora naučiti! O listih, storžih, cvetlicah, živalih. Ljubezni. Življenju.
Zvončke, trobentice in ostale šopke svetil si lahko ogledate v spletni trgovini, Majin lestenec pa naročite na spodnji povezavi.
Kdo je
irena?
Irenin jezik ljubezni je hrana. Tako se je pravzaprav vse skupaj začelo: spoznala ga je na kuharskem tečaju. Od takrat naprej ob posebnih priložnostih en drugemu postrežeta z najljubšimi jedmi. Ko Irena nekega dne na mizo postavlja pribor, da skupaj pojesta večerjo, ji spomin uide k babičinemu setu porcelanastih krožnikov. Tistemu z drobnimi modrimi marjeticami, ki sta ga od nje dobila za poročno darilo. Ne more verjeti, da bo od takrat že petnajst let.
Zatopljena v prijetne spomine, Irena brska po kredenci. V soju lestenca, ki toplo sveti na zgornjo polico, zagleda babičine krožnike. Ko z njih briše prah, se ji pred očmi naenkrat pojavi babica in pravi: »Irena, poslušaj, ljubezen je kot porcelan. Dragocena, a krhka. Pazi nanjo!« Poskuša se spomniti, kdaj sta nazadnje jedla s teh krožnikov. Najbrž za lanski božič. Morda kdaj za valentinovo.
Ko sta bila še mlajša, mu je vsako leto za rojstni dan pripravila njegovo najljubšo jed: polnjene paprike. Ni zahteven jedec, všeč so mu domače jedi, ki ga ponesejo nazaj v otroštvo. Naenkrat jo prešine: če je ljubezen kot porcelan, zakaj spet brišem prah? Zakaj z njih jeva le ob posebnih priložnostih? »Veš, babi, porcelan je porcelan. Ljubezen pa naj bo za vsak dan.«
Lestenec Irena, pod katerim ljubezen zasije vsak dan, lahko naročite s klikom na spodnjo povezavo.
Kolaž: Maruša Štibelj
JAN IN ANTONIJA
Antonija ja bilo ime Janovi babici. Rad je prihajal k njej na obisk, v kuhinji je imela štiri enake stole, za katere je posedla svoje vnučke in jim postregla mlečno poletno. Dedka Antona Jan žal ni nikoli poznal. Antonija je bila močna in posebna ženska in Jan se je v trenutku, ko je stola zagledal, spomnil na svojo babico. Sedala danes obnovljenih stolov je v Jugošik prinesla Lea. Le kakšna je njena plat zgodbe? Stola sta sedaj obnovljena, udobna, prav poseben par in na voljo za druženja, pogovore ali le posedanje v tišini.
Stola Jan in Antonija sta na voljo!
Cena za par: 470 eur
ulin
kruh
črna
omarica
Moja družina se je preselila trikrat. Ne sicer posebej daleč, vedno pa je šel z nami tudi črni dnevnosobni sestav. Iskreno mi ni bil nikoli kaj posebno všeč, sem se ga pa skozi leta nekako navadila. Zato mi je bila misel na to, da sta se ga starša dala nameniti stran kar malo nenavadna. Obenem sem sama iskala omarico za dnevno sobo in tako sem pomislila, da bi uporabila del črnega sestava. Zgornje tri viseče omarice so se mi zdele ravno pravšnje velikosti, postavila sem jih na nogice, ki sem jih shranila enkrat, ko sem na poti domov slučajno naletela na kup namenjen za kosovni odvoz naslednji dan. Zamenjala sem tudi ročaje in omarice povezala s kamnito polico. Kos je kar naenkrat zasijal popolnoma drugače in prijetno mi je, ko ga pogledam in me spomni na dom, ki si ga zdaj urejam sama.
poletje v školjki
drogerija kanc
Gospa Karin je za svoje stanovanje v stari Ljubljani iskala svetila, ki bi prenovo, ki so jo zasnovali v biroju Ropot Group, stilsko dopolnila. Izbrali smo nežna stekla v obliki zvončkov.. takrat še nisem vedela zgodbe o drogeriji in da v tej hiši lepo diši že od nekdaj.
‘Tukaj sta živela že moja prababica in pradedek. V pritličju je pradedek leta 1911 odprl drogerijo, ki jo je kmalu zatem prevzel njegov sin, moj dedek Anton Kanc. To je bila zelo priljubljena drogerija in prva s svetlobnim napisom! Tudi drugi se jo radi spominjajo.. v njej je neskončno lepo dišalo po parfumih in raznih aromah. Dedek je bil izredno vešč v mešanju dišečih vodic. Spominjam se, da je imel kup majhnih stekleničk, v katerih je hranil eterična olja. Izbrane dišave je točil v posebne stekleničke, ki so jih stranke prinesle s seboj. Prava trgovina brez embalaže, k čemur danes tako zelo stremimo.
K dedku in babici sem zelo rada hodila na obisk. Bila sta prijazna in pozorna, veliko topline je bilo v tej hiši, ki se je poleg veselja do arom je prenesla tudi na mojega očeta, imel je izredno prefinjen voh, po stroki pa je bil farmacevt. Tudi sama se sedaj ob delu ukvarjam s kreiranjem naravnih parfumov.
V dedkovi drogeriji so bili poleg parfumov specializirani tudi za fotografski material, imeli so kemikalije in fotografske aparate. Morda pa je fotografija drogerije nastala prav s kakšnim od njih.’
Več o prenovi stanovanja si lahko preberete na: https://www.ropotgroup.com/interier-sp
frančiška
‘Frančiška je bilo ime moji babici, klicali pa smo jo Fani. Kot otrok je živela na Starem vrhu nad Škofjo Loko in domačije se le bežno spominjam pa še to ne vem, ali sem bila zares kdaj tam ali pa sem si samo kot otrok tako živo znala predstavljati zgodbe, katere sem slišala. Skoraj enako jasen in hkrati bežen je spomin, kako z bratrancem in sestro samo kakšno leto kasneje na cesti, ki je vodila mimo njene hiše, ki je bila takrat že porušena, strmimo v močerada.’
Predale, ki danes sestavljajo omarico Frančiško sem našla v na pol porušeni hiši sicer na drugem koncu Slovenije. Med kamniti zidovi in mestoma vdirajočimi se tlemi je stala kuhinjska kredenca, s katere sem, ker je bila tako kot hiša že precej načeta, vzela samo predale. Z njih sem želela najprej v celoti odstraniti barvo, potem pa sem po prvem nanosu topila opazila nežen močeradji vzorec in se ga odločila obdržati.
