zgodbe

Izdelki, ki nas obkrožajo, lahko nosijo veliko sentimentalno vrednost. Za zasnovo kosov po meri in navdihu vaših zgodb, vabljeni, da mi pišete na nina@jugosik.com.

ulin kruh

Ko sva se z Ulo prvič srečali, mi je povedala, da se iz hiše svojih staršev najbolj spominja krušne peči in da tudi sama zelo rada peče za svojo družino. Da je živela nedaleč stran in da so s starši pogosto obiskovali druge družine v soseski, kamor se je zdaj preselila svojo. Spodnje prostore večstanovanjske hiše sta se s partnerjem lani odločila prenoviti. Namen najinega srečanja je bilo svetovanje, sprehodili sva se skozi sobe in razmišljali, kaj od obstoječega pohištva obdržati, kaj premakniti drugam, česa ohraniti le del. Nazadnje sva šli še v klet, kjer mi je Ula pokazala lestenec, ki je včasih visel v dnevni sobi z lončeno pečjo, nato pa leta zaprašen čakal na nadaljno usodo… Lestenec sem v celoti razstavila in se odločila uporabiti samo bledo rumena stekla z zlato črto, majhne hlebčke, in jih dopolnila s prozornimi bučkami. Rumena stekla prižgana oddajajo prav posebno toplino, podobno kot peč, v kateri se peče Ulin kruh.

393230008_374278644923125_7766911758898716693_n

črna omarica

Moja družina se je preselila trikrat. Ne sicer posebej daleč, vedno pa je šel z nami tudi črni dnevnosobni sestav. Iskreno mi ni bil nikoli kaj posebno všeč, sem se ga pa skozi leta nekako navadila. Zato mi je bila misel na to, da sta se ga starša dala nameniti stran kar malo nenavadna. Obenem sem sama iskala omarico za dnevno sobo in tako sem pomislila, da bi uporabila del črnega sestava. Zgornje tri viseče omarice so se mi zdele ravno pravšnje velikosti, postavila sem jih na nogice, ki sem jih shranila enkrat, ko sem na poti domov slučajno naletela na kup namenjen za kosovni odvoz naslednji dan. Zamenjala sem tudi ročaje in omarice povezala s kamnito polico. Kos je kar naenkrat zasijal popolnoma drugače in prijetno mi je, ko ga pogledam in me spomni na dom, ki si ga zdaj urejam sama.

poletje v školjki

Oblikovala sem luči za petčlansko družino. Že od prvem obisku mi je padla v oči čudovita zbirka školjk in izvedela sem, da poletja preživljajo na Korčuli..

Trije otroci, tri lučke in še na mnogo družinskih dogodivščin pod vročim soncem, na morju ali doma!

Školjke so me spomnile na dolga poletja, ki sem jih tudi sama kot otrok preživela na morju. Pri devetih letih sem vsak dan počitnic skrbno zapisala v dnevnik in izbrskala sem en zapis…

‘Spala sem do 10ih. Med zajtrkom sem videla dve grlici. Mami je na kavico povabila sosedo Jernejo. Po zajtrku smo se šli kopat. Voda je bila mrzla. Ko sem se potapljala, sem našla školjko. S Petrom sem se kartala. Šla sva gor, kjer je bila tudi Špela. Skupaj smo se igrali spomin. Čez nekaj časa je bilo tudi kosilo. Po kosilu smo pomili posodo. Potem smo šli s Špelo in Petrom na mini golf. V mini golfu sem bila tretja. Ko smo končali, smo šli na obalo. Morje je bilo zelo razburkano. Metali smo se v velike morske valove. Kar dolgo smo bili v vodi. Potem sem nabirala sipine kosti. Nabrala sem jih pet. Ob sedmih smo šli gor in se oblekli, ker smo šli na pizzo. Šli smo še na sladoled. Nazadnje sem s Špelo in Petrom plesala na terasi.’

drogerija kanc

Gospa Karin je za svoje stanovanje v stari Ljubljani iskala svetila, ki bi prenovo, ki so jo zasnovali v biroju Ropot Group, stilsko dopolnila. Izbrali smo nežna stekla v obliki zvončkov.. takrat še nisem vedela zgodbe o drogeriji in da v tej hiši lepo diši že od nekdaj.

‘Tukaj sta živela že moja prababica in pradedek. V pritličju je pradedek leta 1911 odprl drogerijo, ki jo je kmalu zatem prevzel njegov sin, moj dedek Anton Kanc. To je bila zelo priljubljena drogerija in prva s svetlobnim napisom! Tudi drugi se jo radi spominjajo.. v njej je neskončno lepo dišalo po parfumih in raznih aromah. Dedek je bil izredno vešč v mešanju dišečih vodic. Spominjam se, da je imel kup majhnih stekleničk, v katerih je hranil eterična olja. Izbrane dišave je točil v posebne stekleničke, ki so jih stranke prinesle s seboj. Prava trgovina brez embalaže, k čemur danes tako zelo stremimo.

K dedku in babici sem zelo rada hodila na obisk. Bila sta prijazna in pozorna, veliko topline je bilo v tej hiši, ki se je poleg veselja do arom je prenesla tudi na mojega očeta, imel je izredno prefinjen voh, po stroki pa je bil farmacevt. Tudi sama se sedaj ob delu ukvarjam s kreiranjem naravnih parfumov.

V dedkovi drogeriji so bili poleg parfumov specializirani tudi za fotografski material, imeli so kemikalije in fotografske aparate. Morda pa je fotografija drogerije nastala prav s kakšnim od njih.’

Več o prenovi stanovanja si lahko preberete na: https://www.ropotgroup.com/interier-sp

frančiška

‘Frančiška je bilo ime moji babici, klicali pa smo jo Fani. Kot otrok je živela na Starem vrhu nad Škofjo Loko in domačije se le bežno spominjam pa še to ne vem, ali sem bila zares kdaj tam ali pa sem si samo kot otrok tako živo znala predstavljati zgodbe, katere sem slišala. Skoraj enako jasen in hkrati bežen je spomin, kako z bratrancem in sestro samo kakšno leto kasneje na cesti, ki je vodila mimo njene hiše, ki je bila takrat že porušena, strmimo v močerada.’

Predale, ki danes sestavljajo omarico Frančiško sem našla v na pol porušeni hiši sicer na drugem koncu Slovenije. Med kamniti zidovi in mestoma vdirajočimi se tlemi je stala kuhinjska kredenca, s katere sem, ker je bila tako kot hiša že precej načeta, vzela samo predale. Z njih sem želela najprej v celoti odstraniti barvo, potem pa sem po prvem nanosu topila opazila nežen močeradji vzorec in se ga odločila obdržati.